Roman Maje Drolec Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba?, ki je leta 2026 izšel pri založbi Hirondelle v zbirki Potonke, je intimna pripoved o ženski po šestdesetem letu, ki se po šestintridesetih letih zakona znajde pred nepričakovano svobodo.
Toda kaj pravzaprav narediti s svobodo, ko se življenje, kakršnega smo poznali, konča?
Junakinja se ponovno zaljublja, išče bližino, odkriva lastno telo in željo ter se sooča s staranjem in pogledom družbe, ki starejše žensko telo vse prehitro potiska v nevidnost. Njeno sedanjost prekinjajo spomini na otroštvo, mladost, zakon in družino, dokler se osebna pripoved ne sreča z drugo, veliko silo romana – vodo.
Poplave avgusta 2023 porušijo vsakdanjo varnost in ljudi, ki so prej živeli drug ob drugem skoraj kot tujci, prisilijo, da postanejo skupnost.
🔴 Roman o ženski, ki po šestdesetem letu znova išče svoje telo, željo, jezik in prostor v svetu – ter o življenju, ki se tudi po izgubah še vedno odpira.
Miša Gams: osamljenost in iskanje prvinske bližine
O romanu je na Jantarni lastovki 22. maja 2026 pisala sociologinja, filozofinja in literarna kritičarka Miša Gams.
Roman bere kot zgodbo o osamljenosti, iskanju prvinske bližine, čustvenih potrebah in željah, ki usmerjajo naše vsakdanje življenje.
Posebej jo zanima položaj protagonistke po koncu dolgoletnega zakona in poklicne poti – v trenutku, ko se mora znova naučiti pravil bližine, zaljubljanja in zmenkov, toda tokrat v telesu, ki ga družba ne dojema več enako kot nekoč.
»Kdo sploh prepozna kvaliteto človeka, ki jo pridobi z zrelostjo?«
Miša Gams opozori tudi na pomembno vprašanje, ki ga odpira roman: kaj pomeni svoboda, če posameznik ves čas živi v odnosu do drugih, njihovega pogleda, pričakovanj in lastnih notranjih omejitev?
Poplava pri tem ni zgolj naravna katastrofa. Postane del družbenega tkiva romana in metafora sil, ki lahko v trenutku porušijo navidezno trdnost odnosov in vsakdanjega življenja.
Preberite recenzijo Miše Gams na Jantarni lastovki
Ukvarjanje z življenjsko nevarnimi aktivnostmi – tudi spogledovanje z neznancem
V daljšem eseju Gabriele Babnik Ouattara, objavljenem na Jantarni lastovki 13. marca 2026, je roman postavljen v širši kontekst pisanja o staranju, ženski spolnosti, nevidnosti starejšega ženskega telesa in svobodi.
»Ob branju Majinega novega romana imam občutek, da je njena junakinja znanka iz sosednje ulice.«
Prav vsakdanjost junakinje je ena njegovih moči. Ne gre za idealizirano zgodbo o »novem začetku«, ampak za žensko, ki se zaletava, zaljublja, zmoti, vrača, bere, razmišlja in se poskuša naučiti živeti v spremenjenem telesu in drugače organiziranem svetu.
Roman se ob tem medbesedilno pogovarja z avtoricami, kot so Slavenka Drakulić, Audre Lorde, Louise Glück in Mila Kačič. Branje in literatura postajata del protagonistkinega načina razumevanja sebe.
»Majin roman […] tako ni le ljubljenje z drugim, pač pa pomeni tudi ljubljenje z besedili drugih.«
Esej posebej izpostavi tudi drugi veliki tok knjige: poplave leta 2023.
»Največja naravna nesreča […] verjetno še nikoli ni bila opisana na tako avtentičen in literarno prepričljiv način kot ravno pri Maji.«
V trenutku katastrofe intimna zgodba nenadoma preraste v pripoved o skupnosti. Sosedje, ki se prej skoraj niso poznali, potrebujejo drug drugega. Voda odnese avtomobile, elektriko, pitno vodo in običajne življenjske rituale, hkrati pa razkrije nekaj elementarnega: človekovo odvisnost od drugega človeka.
Preberite esej na Jantarni lastovki
Generatorji zgodb: Maja Drolec
Romanu je bila 12. maja 2026 posvečena tudi skoraj enourna oddaja Generatorji zgodb na Radiu AGORA.
V oddaji je Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? predstavljen kot »intimna, pogumna in literarno pretanjena pripoved« o ženski po šestdesetem letu, ki po razpadu zakona ponovno išče svoje telo, željo, jezik in prostor v svetu.
Roman odpira vprašanja staranja, ljubezni, osamljenosti, spolnosti in spomina, osebno zgodbo pa ves čas povezuje s širšim občutkom krhkosti sodobnega življenja.
Maja Drolec piše neposredno, čutno in refleksivno; njena pripovedovalka ni le ženska, ki gleda nazaj, temveč ženska, ki se kljub izgubam še vedno odpira življenju.
Poslušajte oddajo Generatorji zgodb – Maja Drolec
Bralci: »Malo drugačen ljubezenski roman«
Roman je dobil odziv tudi med bralci na Goodreads. Eden od zapisov ga označi kot »malo drugačen ljubezenski roman« ter posebej izpostavi:
»Všeč mi je bil bogat jezik, poln prispodob.«
Bralski odziv obenem opozori na fragmentarno oziroma enigmatično strukturo pripovedi, v kateri se sedanjost prepleta s spomini, dogodki iz mladosti, zakonskega življenja in različnimi ljubezenskimi razmerji. Prav zaradi tega mora bralec koščke protagonistkinega življenja postopoma sestavljati sam.
Poglejte knjigo in odzive na Goodreads
Ko voda prestopi bregove
Ena najizrazitejših posebnosti romana je njegova povezava med ženskim telesom in reko.
Oboje se spreminja. Oboje ima svoj ritem. Oboje lahko prestopi mejo, ki mu jo skuša določiti okolica.
Ko voda prestopi bregove, razkrije razpoke v cestah, hišah in odnosih. Stanovalci bloka, ki so prej živeli vsak v svojem majhnem svetu, se znajdejo brez elektrike, vode, interneta in običajne varnosti. Nenadoma niso več samo sosedje.
Postanejo ljudje, ki potrebujejo drug drugega.
Prav tu se intimni roman o staranju in želji razširi v pripoved o času, v katerem živimo: o podnebni ranljivosti, solidarnosti in svetu, v katerem narava vse pogosteje pokaže, kako krhke so strukture, ki smo jih imeli za samoumevne.
Telo kot prostor svobode
Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? je tudi pogumen roman o ženski želji.
Junakinja po šestdesetem ni postavljena v vlogo opazovalke lastnega življenja. Še vedno želi. Še vedno se zaljublja. Še vedno izbira, tvega, se moti in začenja znova.
Njeno telo ni samo telo, ki se stara. Je prostor odločitve, užitka, upora in ponovnega rojstva.
In vprašanje iz naslova zato ni le vprašanje o koncu. V njem je tudi možnost odprtosti:
kam lahko odletimo, ko prostora, za katerega smo bili prepričani, da nam pripada, nenadoma ni več?
