V pesniški zbirki Polone Campolunghi Pegan Hišica na Marsu se ljubezen začne v telesu, vendar se ne konča na njegovih mejah. Koža, dih in dotik se srečujejo z morjem, luno, gozdom, puščavo in oddaljenimi planeti; intimno se ves čas odpira proti kozmičnemu.
»Hišica« iz naslova je prostor dvojine, vendar tudi prostor imaginacije – zavetje, kamor se je mogoče umakniti iz vsakdanjih vlog in kjer bližina za trenutek postane svobodnejša. Eros se v zbirki prepleta z ranljivostjo, ljubezen z odsotnostjo, hrepenenje pa z zavestjo, da si drugega nikoli ne moremo povsem prisvojiti.
Posebnost zbirke je njena dvojezičnost. Pesmi so objavljene v slovenščini in bosanščini, v prevodu Sonje Cekove Stojanoske, zato dialog med dvema človekoma postaja tudi dialog med jezikoma in kulturama.
Hišica na Marsu je zbirka o bližini, ki potrebuje razdaljo, in o telesu, ki je včasih premajhno za vse, kar čuti.
🔴 NAGRAJENA AVTORICA
Polona Campolunghi Pegan je bila literarno opažena že pred izidom Hišice na Marsu.
Njena prva pesniška zbirka Sanje o granatnem jabolku je bila leta 2017 v okviru revije Mentor oziroma JSKD izbrana za najboljšo samozaložniško pesniško zbirko leta.
Leta 2019 je prejela Mentorjev feferon za protestno pesem Veš, mali, nismo več ljudje, istega leta pa tudi drugo nagrado na Arsovem natečaju za kratko zgodbo za besedilo V avtobusu nas je bilo kakih osem.
Hišica na Marsu je njena druga pesniška zbirka.
Jantarna lastovka: »So dnevi, ko je v duši vse tiho zaradi preveč občutenega …«
Ob izidu zbirke je bil 28. oktobra 2025 na Jantarni lastovki objavljen obsežen pogovor s Polono Campolunghi Pegan.
Avtorica v njem govori o telesu, hrepenenju, nastajanju pesmi, ljubezni, kozmosu in pomenu naslovne »hišice«.
Na vprašanje, ali je Hišica na Marsu prostor varnosti ali izgnanstva, odgovori:
»Prostor varnosti. In živosti. Prostor, kjer si to, kar si. Kjer je smeh lahek.«
O svojem odnosu med telesom in svetom pa pravi:
»Predvsem bi rekla, da se odrekam mejam.«
Prav odpravljanje mej – med telesom in naravo, človekom in kozmosom, intimnim in univerzalnim – je ena ključnih potez zbirke.
Preberite pogovor s Polono Campolunghi Pegan na Jantarni lastovki
Novi glas: »Včasih je potrebna zelo dolga pot, da prideš domov«
Junija 2026 je Primož Sturman za Novi glas pripravil daljši intervju s Polono Campolunghi Pegan, v katerem se pogovor začne prav pri naslovu zbirke.
Pesnica Hišico na Marsu razume kot simboličen dom – prostor, v katerem lahko človek odloži vloge odraslosti ter ponovno najde bližino, igrivost in svobodo.
»Včasih je potrebna zelo dolga pot samo zato, da prideš domov.«
In prav ta misel lepo povzema zbirko: Mars ni toliko oddaljeni planet kot notranji prostor, do katerega je včasih težje priti kot do katerega koli kraja na zemljevidu.
Preberite intervju »Včasih je potrebna zelo dolga pot, da prideš domov« v Novem glasu
Pesmi v slovenščini in bosanščini
Na Jantarni lastovki je bilo objavljenih več pesmi iz zbirke, med njimi cikel Ni vseeno, kakšne barve je morje / Nije svejedno koje je boje more.
Prav v teh vzporednih objavah se posebej jasno pokaže pomen dvojezične zasnove zbirke. Bosanščina ne nastopa kot dodatek slovenskemu izvirniku, temveč ustvarja drugi zvočni in emocionalni prostor pesmi.
Eden od značilnih verzov se glasi:
»Ukraden čas ostaja / skrit za vrati nenapisanih pesmi.«
Morje, telo, odsotnost, glasba in spomin se v ciklu zlivajo v zgodbo dvojine, ki jo je mogoče izreči v več kot enem jeziku.
Preberite cikel Ni vseeno, kakšne barve je morje / Nije svejedno koje je boje more
Literarni večer na Zdravniški zbornici Slovenije
Maja 2026 je bila Hišica na Marsu predstavljena tudi na Zdravniški zbornici Slovenije, kar je zbirko povezalo še z drugim pomembnim delom avtoričinega življenja – Polona Campolunghi Pegan je specialistka družinske medicine.
Pogovor z avtorico je vodila Gabriela Babnik Ouattara, pesmi je interpretiral Andrej Šubic, glasbeno jih je spremljal Amir Azabagić, večeru pa se je pridružila tudi prevajalka zbirke v bosanščino Sonja Cekova Stojanoska.
Zdravniška zbornica je zbirko predstavila kot poezijo, v kateri se eros prepleta z ranljivostjo, telesnost z mitom in bližina s kozmično razdaljo.
Preberite predstavitev literarnega večera na Zdravniški zbornici Slovenije
Hišica na Marsu v Bovcu
Zbirka je bila 22. maja 2026 predstavljena tudi v Kulturnem domu Bovec.
Ob predstavitvi so posebej izpostavili prostor intime in odnosa med dvema ter dvojezičnost knjige, skozi katero nastaja dialog med jeziki in kulturami.
Tudi tu je v ospredju izrazita telesnost pesmi: koža, dih in dotik se prepletajo z naravnimi podobami, jezik pa postane hkrati razpoka in most.
Predstavitev zbirke v Kulturnem domu Bovec
Med bralci: »Vsaka pesem posebna poslastica«
Zbirko je avtorica januarja 2026 predstavila tudi skupnosti Pesem.si, kjer je naletela na zelo topel bralski odziv.
Ena od bralk je zapisala:
»Krasna zbirka, vsaka pesem posebna poslastica.«
Ko telo postane premajhno
Polona Campolunghi Pegan je po izobrazbi zdravnica, vendar telo v njeni poeziji ni klinični predmet. Je ravno nasprotno: nekaj neulovljivega, poroznega in odprtega.
Skozi kožo vstopajo morje, zvezde, drevesa, spomini in drugi človek. Ljubezen nima jasne meje med »jaz« in »ti«, zato tudi Hišica na Marsu ni prava hiša. Je imaginarni prostor, kjer se lahko dva človeka za trenutek srečata brez vseh vlog, ki jima jih nalaga zemeljski svet.
Zbirka se tako nenehno giblje med bližino in odsotnostjo, erosom in samoto, telesom in kozmosom, slovenščino in bosanščino.
In če je Mars najbolj oddaljeni dom, ki si ga lahko zamislimo, je morda prav zato tudi prostor najbolj intimnega vprašanja:
kje smo zares doma, ko smo z drugim človekom?
